hosting website cheap

V tokratnem prispevku odpiram temo, o kateri morda kot starš, ki za svojega otroka išče prosto mesto v zasebnem varstvu, niste razmišljali, vendar se mi zdi prav, da kot varuhinja nanjo opozorim. 

Provokativen naslov članka in njegova neposredna vsebina sta nastala z namenom, da tudi zasebni varuhi predšolskih otrok postanemo opaženi in slišani, če že ne s strani države, ki je gluha za naše pobude in pravice, pa vsaj s strani naših strank – staršev, ki nam v varstvo zaupajo svoje male zaklade. In če so otroci naši zakladi, si tudi institucije in delavci, ki zanje skrbijo, zaslužijo takšen ugled.

Zbudim se v dobro jutro. Aja ne, obiski. Živjo, menstruacija. Krči, val vročine v glavo, pot na čelo. Živjo wc, danes bova prijatelja. Dragemu naročim kavo, čeprav se že dlje časa odvajam, da jo pijem na tešče. Danes jo bom potrebovala, mi telepatsko sporoča sivo jutro.

Dragi Oče, to pismo je posebej za tebe. Ker si pomemben – neskončno! In to še preden tvoje malo bitje dobi v roke vozniški izpit in še preden mu na čelu izbruhne prvi najstniški mozolj!

''Joj, res ne vem, kako bo to šlo. Naš bi se neprestano dojil, če mu ne ugodim, se joče in meče po tleh ter hoče dudo, ki je nato cel ljubi dan ne spusti iz ust. Navajen je, da zaspi v vozičku ali z vožnjo v avtu, zvečer hodi spat zelo pozno in spi do poznega dopoldneva. Vso hrano mu še vedno pasiram, saj drugače vse spljuva ven, med hranjenjem mu pustim, da se igra in meče hrano po tleh, saj se tako vsaj malo zamoti in nekaj poje. Kuham tri menije različnih obrokov, nič mu ne odgovarja. Nato hodim z žlico za njim po stanovanju in ga na koncu vsa izčrpana posedem pred televizijo, da sploh spravim vanj kakšen grižljaj. Hrano mu vmešam v njemu ljube jedi, npr. v sladke jogurte in mu obrok postrežem v jogurtovem lončku. Na sprehod ga spravim samo z vozičkom in z njegovo najljubšo risanko na telefonu.”

''Če jim prisluhneš, ko so majhni, bodo oni prisluhnili tebi, ko bodo večji.''

Povezovalno starševstvo je vzgojni pristop, ki sta ga strokovno utemeljila zakonca Sears, starša sedmih otrok in zdravstvena delavca po izobrazbi. Bistvo povezovalnega starševstva tiči v razvijanju sposobnosti, da s srcem in glavo prisluhnemo potrebam svojih otrok in poiščemo najbolj učinkovite načine za povezovanje, ki bodo ustrezali vsem članom družine. Ni nujno, da vsa načela povezovalnega starševstva ustrezajo vsem družinam – pomembno je, da starši pravočasno in ustrezno prepoznajo tako otrokove kot tudi svoje lastne potrebe in začnejo s preizkušanjem različnih načinov za dosego harmoničnih družinskih odnosov.

Izražanje jeze je izziv za mnoge odrasle, kar pomeni, da še toliko bolj za otroke, ki se izražanja jeze učijo od svojih staršev. Kako jezo izrazimo na tak način, da nikogar ne prizadenemo ali poškodujemo (niti sebe, niti drugih ljudi okrog sebe, ponavadi ljubljenih oseb, ki nam veliko pomenijo) je izziv zato, ker nas tega kot otroka ni nihče naučil. Plakat za konstruktivno izražanje jeze bo v vaš  dom prinesel ne samo  predloge, kako jezo zdravo izrazite, ampak predvsem DOVOLJENJE, da jo sploh lahko izrazite.

Predstavljam vam Oksijev plakat za lažje učenje izražanja čustev in prilagam nekaj priporočil za uporabo. Vabim vas, da raziskujete, spreminjate vrstni red, način uporabe. Ravnajte se po občutku. Pomembno je samo to, da veste, da namen plakata ni zatreti trmo, temveč vzbuditi v otroku občutke razumljenosti, varnosti, sprejetosti in ljubljenosti ob čustvovanju, kar bo posledično pripeljalo do zmanjšanja trme, cmeranja.

Družinsko življenje ni vedno tako pravljično, kot je predstavljeno v otroških slikanicah ali na sodobnih socialnih omrežjih, je pa ravno preplavljenost slednjih z idealizirano podobo družine dokaz, da sta osebna in družinska sreča naši pomembni vrednoti.

Sodobno izobilje prehrambenih izdelkov prinaša vse večjo možnost izbire in s tem tudi vse večjo dilemo, katero in koliko hrane naj bi otrok sploh pojedel. Če k temu prištejemo še izobilje pasti, ki pretijo na starše pri uvajanju zdrave raznolike prehrane na otroški jedilnik, nas tempirana bomba čaka že za prvim vogalom. In ko popustimo enkrat, popustimo drugič še hitreje, tretjič pa je že skoraj prepozno (čeprav v resnici nikoli ni), da bi karkoli spremenili.  

Se tudi vam kdaj toži po starih dobrih časih, ko so bile družine tesno povezane skupnosti, ki so poznale kvaliteten družinski čas in ki so znale vzpostaviti zdrave, trdne odnose? Po časih, ko svet še ni bil tako razklan, odtujen in ko še nismo poznali egoizma ter potrošniške slepote. Nostalgično zrete v preteklost, ki pa je niste na lastni koži izkusili, ste pa o njej marsikaj dobrega slišali in prebrali? Ste se kdaj vprašali, ali res poznate prava zgodovinska dejstva ali pa morda le naivno sanjarite, ker je človeku pač v krvi, da nikdar ni povsem zadovoljen s tistim, kar ima?

Draga Mama in dragi Oče, to pismo je za Vaju.

Pišem Vama, ker se mi pogosto zgodi, da vama v dveh minutah zjutraj in petih minutah popoldne ne uspem povedati tistoč in ene stvari, ki je vajinemu otroku narisala nasmeh na obraz in privlekla solze na oči. Pišem Vama, da dobita vsaj majhen vpogled v perspektivo vzgojiteljskega dela, ki se Vama morda zdi tuja in nepoznana, ker je preprosto preveč kompleksna, da bi jo lahko razumel nekdo, ki tovrstnega dela ni nikoli opravljal.

Ob sodobnem izobilju igrač, elektronskih naprav in organiziranih dejavnosti za otroke smo priča zanimivemu absurdu – otrokom je čedalje bolj dolgčas. Kako je to mogoče, kaj se je zgodilo, da se otroci ne znajo več samostojno igrati?

Čeprav vzgoja ni veda, ki bi nam postregla z magičnimi recepti za delo z otroki, po mnenju psihoterapevta, dr. Zorana Milivojevića, zanjo obstoji sila preprosta enačba. Da bi vzgojili samostojne in odgovorne otroke, ki se imajo radi in premorejo samodisciplino, moramo znati njihova življenja začiniti z dvema zelo pomembnima ščepcema – ljubeznijo in disciplino.

Lepa beseda lepo mesto najde. Že res, vendar želim tokrat osvetliti še drugo, nekoliko manj poznano plat uporabe omenjenih besed. Pogosto jih izgovarjamo zato, ker smo naučeni, da se tako spodobi. Marsikoga med nami so starši kaznovali, če ni bil vljuden in prijazen (četudi le v besedi, medtem ko je slika kazala drugo podobo). Kot da so samo fraze tiste, ki pričajo o vljudnosti nekega posameznika. Kot da zadošča, da se otrok opraviči sovrstniku, ki ga je sekundo pred tem namenoma porinil po tleh.

''Najpomembnejše pri otrokovem razvoju ni to, koliko informacij mu lahko v prvih nekaj letih stlačimo v možgane. Ključno je, ali smo mu sposobni pomagati razviti seznam raznovrstnih lastnosti, kot so vztrajnost, obvladovanje samega sebe, vedoželjnost, vestnost, srčnost in samozavest.''

Še ena v vrsti starševskih dilem - resnično nimate lahke naloge, kajne? Dojenčki imajo štiri ključne prirojene reflekse, ki služijo njihovemu preživetju v novem nepoznanem svetu: prijemalni, sesalni, iskalni in Morojev refleks. Z njimi zadovoljujejo svoje temeljne potrebe po hrani, varnosti in bližini. Tekom razvoja se jih naučijo zadovoljevati na vse bolj zavestne načine, zato refleksi počasi izzvenijo. Duda je pripomoček, ki služi zadovoljevanju otrokovega sesalnega refleksa in so si ga lahko v preteklosti privoščili le premožnejši sloji družbe, revnejši pa so izumljali cenejše različice kot so krpice ali pa kar sladkorne palčke.

Vprašanje, ki so si ga starši še nedolgo nazaj zastavljali, ko so se srečevali na roditeljskih sestankih svojih prvošolčkov, je danes pogosto aktualno še preden otrok osvoji veščine toaletnega treninga. Zdi se, da sodobna družba nesorazmerno velik delež pozornosti namenja pridobivanju podatkovnega znanja, medtem ko duševni, čustveni in socialni razvoj otrok še vedno ostaja postranskega pomena. Zakaj je temu tako in kakšne so posledice pretiranega prizadevanja odraslih, da bi vzgojili odličnjake, zmagovalce šolskih tekmovanj, ki obiskujejo najmanj 5 prostočasnih dejavnosti in imajo v vsakem trenutku dneva brezhibno pospravljeno sobo?  

Vsak »prvič« je posebno pomemben in »prvič v vrtec« ni nikakršna izjema! Hočeš nočeš gre za stresen dogodek, prelomen v življenju otroka in celotne družine. Moj namen ni, da bi vzbujala strah mladim staršem, ki želijo obdržati otroka v varnem objemu svojega naročja. Želim le obuditi zavedanje, da gre za zelo pomemben korak, na katerega se velja ustrezno pripraviti, da bi stekel čim bolj prijetno in ostal v lepem spominu tudi kot popotnica za vse nadaljnje »prvič« stopnice.

V današnjih časih, ko marsikateri dvoletnik že suvereno upravlja s pametnim telefonom, še preden spregovori svoje prve besede ali naveže stik s sovrstniki, se na področju vzgoje in izobraževanja otrok pojavljajo potrebe po reorganizaciji preživelih izobraževalnih sistemov in metod pedagoškega dela. Medosebni odnosi in komunikacija sta pojma, s katerima se stroka dandanes vse bolj intenzivno ukvarja, postajata celo predmet organiziranega in sistematičnega proučevanja in učenja tudi izven zidov intimnega družinskega življenja.

Redki so tisti starši, ki lahko svojim otrokom še omogočijo varstvo v okviru lastne družine. Slednje so namreč korenito spremenile svoje strukture, družinska skupnost ni več tako tesno povezana kot v preteklosti, družinsko življenje se zapira v sfero zasebnosti, hkrati pa je neizogibno dejstvo, da odrasli vse več časa posvetimo službenim obveznostim. Hitro se torej znajdemo pred vprašanjem, komu bomo zaupali varstvo svojih otrok v naši odsotnosti. Možnosti so različne, izbrati pa morate tisto, ki bo najboljše služila vašim potrebam in nenazadnje tudi finančnim zmožnostim.

 ”In včeraj je bilo moje dete spet angelček. Hotel je jesti v mojem naročju … ja, seveda … vsak dan bomo tako jedli, samo, da bo čutil mojo bližino. Pa kaj še. To je edinih 10 minut, ko hočem sedeti sama. Vse preostale minute in sekunde pa itak vsi po vrsti visijo na meni. Najprej mali, nato mala, zvečer pa še mož.”

Znano? Potem si zaslužite pohvalo, tako vi kot tudi vaš otrok! Če vztrajno postavljate »pravila igre« in jih ponavljate toliko časa, da se počutite kot stara pokvarjena plošča, potem ste na pravi poti. ”Zakaj že?” se verjetno sprašujete. To zagotovo ne more biti dober znak, si mislite. In prav gotovo si tudi neubogljiv otrok ne zasluži pohvale, kvečjemu grajo. Preden me označite za nespametno, naj vam na videz absurdno trditev argumentiram skozi sledeč primer:

 … ima vsak posameznik svoje mnenje. Skupnega konsenza ne bomo našli, lahko pa diskutiramo. Moje osebno in strokovno stališče je takšno, da ne odobravam nikakršne oblike dela z otroki, ki temelji na fizičnem ali psihičnem izkazovanju (pre)moči, nadvlade. Verjamem tudi, da takšen način vzgoje ne doprinese k dolgoročnim pozitivnim spremembam vedenja, temveč zgolj k ubogljivosti zaradi strahu pred neželenimi posledicami (udarec, vpitje, grožnje).

Zaupanja vredno. Strokovno. Odgovorno.