… ima vsak posameznik svoje mnenje. Skupnega konsenza ne bomo našli, lahko pa diskutiramo. Moje osebno in strokovno stališče je takšno, da ne odobravam nikakršne oblike dela z otroki, ki temelji na fizičnem ali psihičnem izkazovanju (pre)moči, nadvlade. Verjamem tudi, da takšen način vzgoje ne doprinese k dolgoročnim pozitivnim spremembam vedenja, temveč zgolj k ubogljivosti zaradi strahu pred neželenimi posledicami (udarec, vpitje, grožnje).

Gre torej bolj za začasen ukrep, pogosto storjen v stanju afekta, močne čustvene vznemirjenosti in nemoči, da bi nastalo situacijo rešili na bolj spoštljiv in demokratičen način.

 



Hkrati je »ena po ritki« tudi ekstremen primer dvojnih meril, ki veljajo v naši družbi. Odobravate nasilje v družini ali na delovnem mestu? Udarite partnerja, kadar pozabi iti iskat otroka v vrtec? Prisolite klofuto partnerki, ki zasmodi mleko in sproži hišni alarm? Tepete podrejene delavce, kadar kršijo kodeks pravil obnašanja na delovnem mestu? Brcnete psa, kadar vam skoči pred avto in skoraj povzroči prometno nesrečo?

Najbrž ne. Zakaj potem še vedno odobravamo »eno po ritki«, kadar gre za naše najmlajše? Je to res najbolj učinkovit način, kako otroku sporočiti, da je njegovo vedenje hudo narobe?

In nenazadnje – kakšen zgled dajemo otroku s takšno vzgojo? Da je tovrstno obnašanje sprejemljivo? Da lahko tudi on tepe otroke v vrtcu?

Kakšne so vaše izkušnje, mnenja?

Maša Sternad,

prispevek za Nosečko

Zaupanja vredno. Strokovno. Odgovorno.