Redki so tisti starši, ki lahko svojim otrokom še omogočijo varstvo v okviru lastne družine. Slednje so namreč korenito spremenile svoje strukture, družinska skupnost ni več tako tesno povezana kot v preteklosti, družinsko življenje se zapira v sfero zasebnosti, hkrati pa je neizogibno dejstvo, da odrasli vse več časa posvetimo službenim obveznostim. Hitro se torej znajdemo pred vprašanjem, komu bomo zaupali varstvo svojih otrok v naši odsotnosti. Možnosti so različne, izbrati pa morate tisto, ki bo najboljše služila vašim potrebam in nenazadnje tudi finančnim zmožnostim.

 

 

Najbolj razširjena oblika varovanja otrok je organizirana na ravni države. JAVNI VRTCI delujejo po javno veljavnem programu, ki se imenuje Kurikulum za vrtce. Država zagotavlja subvencijo vrtca, ki se določi glede na povprečni mesečni prihodek, zato je za večino staršev to finančno najbolj ugodna rešitev. Prednost javnega vrtca je tudi v tem, da zagotavlja relativno dober nadzor nad kvaliteto pedagoškega dela. Med pomanjkljivosti zagotovo spada dejstvo, da se javno veljaven program težje prilagaja bolj specifičnim potrebam otroka in njegove družine. Zaradi normativov, ki določajo velikost posamezne skupine (od 14 pri najmlajših do 24 pri starejših otrocih), je v javnem vrtcu tudi večje tveganje za pojav zdravstvenih obolenj.  

ZASEBNI VRTEC ima možnost, da deluje po posebnih pedagoških, verskih in drugih načelih. Takšen standard storitve običajno zviša osnovno ceno programa, zato se zasebni vrtci lahko odločijo, da pridobijo koncesijo in s tem postanejo cenovno ugodnejši za starše. Vendar to pomeni, da postanejo zelo podobni javnim vrtcem, saj morajo ustrezati določenim normativom. ZASEBNI VRTEC BREZ KONCESIJE pa je popolnoma samostojen pri svojem delovanju in lahko ponudi višji standard storitve, vendar je temu primerna tudi njegova cena (tudi do 1000 € na mesec).

V zadnjih nekaj letih so aktualna tudi ZASEBNA VARSTVA OTROK. Zasebni varuh mora po novi zakonodaji iz leta 2013 imeti ustrezno pedagoško izobrazbo in strokovni izpit (oziroma opraviti posebni tečaj za varuha), za prostore varstva mora pridobiti uporabno dovoljenje in se vpisati v razvid na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport. Zasebnik ni upravičen do državnega sofinanciranja, zato starši pri njem plačajo polno ceno storitve (običajno med 300-400 € na mesec) - nekatere občine nudijo zgolj 20% sofinanciranje programa v primeru, če je otrok uvrščen na čakalni seznam za javni vrtec. Prednost zasebnega varstva je v manjšem številu vključenih otrok (največ 6), kar omogoča bolj intenzivno pedagoško delo, večji nadzor nad varnostjo in več možnosti prilagajanja programa individualnim potrebam vsakega otroka. Ker zasebna varstva niso podvržena nadzoru zunanjih inštitucij (razen v primeru inšpekcije), velja več pozornosti nameniti temu, kateremu varuhu boste zaupali svoje otroke.

Najbolj fleksibilno obliko varstva vam omogoča VARUŠKA, ki pride na vaš dom takrat, ko to potrebujete. Zaposlitev varuške za polni delovni čas običajno predstavlja velik strošek, zato se jo običajno kombinira z drugimi oblikami varstva. Pomanjkljivost varstva pri varuški je tudi v tem, da otrok ni vključen v skupino sovrstnikov, v kateri bi pridobival izkušnje z vrstniškimi medosebnimi odnosi in se socializiral.

Komu (bo)ste pa vi zaupali varovanje svojega otroka?

Maša Sternad,

prispevek za Nosečko

Zaupanja vredno. Strokovno. Odgovorno.