V današnjih časih, ko marsikateri dvoletnik že suvereno upravlja s pametnim telefonom, še preden spregovori svoje prve besede ali naveže stik s sovrstniki, se na področju vzgoje in izobraževanja otrok pojavljajo potrebe po reorganizaciji preživelih izobraževalnih sistemov in metod pedagoškega dela. Medosebni odnosi in komunikacija sta pojma, s katerima se stroka dandanes vse bolj intenzivno ukvarja, postajata celo predmet organiziranega in sistematičnega proučevanja in učenja tudi izven zidov intimnega družinskega življenja.

Dilema, ali naj vrtci in šole tudi vzgajajo, ne zgolj izobražujejo, v očeh vseh tistih, ki imamo dnevno opravka z odraščajočimi mladimi bitji, verjetno nikoli ni obstajala, saj smo kaj hitro spoznali, da eno brez drugega ne gre. Morda v kakšni radikalni obliki teorije, v vsakodnevni praksi pa vzgoja in izobraževanje dihata drug z drugim in se medsebojno dopolnjujeta.

Oblike pedagoškega dela, kot so socialne igre, interaktivne vaje in vaje za razvijanje čustvene inteligentnosti, so uporabne za učenje in razvijanje prosocialnega vedenja otrok, tako na preventivni kot na tretmajski ravni (Žižak, 2009). Udeleženci preko tovrstnih dejavnosti dobijo možnost za izražanje svojih misli, fantazij, želja in strahov (Plajnšek, 2004). Trening socialnih veščin je standardiziran proces strukturiranega učenja, ki običajno poteka strnjeno skozi daljše časovno obdobje in kombinira sodobno tehnologijo, medije in druga orodja za intenzivno učenje (Žižak, 2009). Umestimo ga lahko znotraj formalne učne aktivnosti, njegove teoretične in praktične smernice pa so uporabne tudi v neformalnih in priložnostnih situacijah (Metelko Lisec, 2004).

Kot pripravnica v svetovalni službi vrtca Mladi rod sem v sodelovanju z mentoricami Janjo Krautberger, Lauro Šlibar in Evelino Žefran pripravila sklop socialnih iger, ki sem jih izvajala v dveh skupinah otrok, starih med 4 in 6 let. Delavnice so potekale enkrat tedensko v polnih skupinah otrok, kar je za tovrstno obliko dela precejšen izziv, saj je potrebno zagotoviti dovolj prostora za aktivno participacijo vseh udeležencev.

Namen izvajanja delavnic je strukturirano spodbujanje osebnostnega in socialnega razvoja otrok. Skupini otrok sem sprva spoznala tako, da sem se vključevala v njihove dnevne vrtčevske aktivnosti, kar mi je omogočilo, da sem si izdelala svojo diagnostično sliko, na podlagi katere sem si v nadaljevanju izoblikovala cilje, ki jih želim preko izvajanja delavnic uresničiti. Zadala sem si cilj, da bom krepila in razvijala:

  • socialne stike in medosebno komunikacijo med vsemi otroki,

  • doživljanje občutka lastne vrednosti otrok in sprejetosti v skupini,

  • prosocialno mišljenje in ravnanje,

  • pozitivno samopodobo otrok.

Pri izvajanju delavnic je potrebna zadostna mera fleksibilnosti, saj je dogajanje v skupini otrok zelo dinamično in nepredvidljivo. Zgodi se, da določene teme ali načini dela za otroke v danem trenutku niso primerni, na kar moram kot izvajalka delavnic računati, biti dovolj pozorna na skupinsko dogajanje, da to zaznam in poiščem boljše rešitve za porajajoče se težave oziroma posebnosti skupine in njenih članov. Tudi Rozman (2006) je mnenja, da je ustrezno razumevanje in upoštevanje posameznika, njegovega mišljenja, čustvovanja in socialnega okolja, v katerem se nahaja, ključni pogoj za načrtovanje vsebine posameznega treninga socialnih veščin.

Pri izvajanju delavnic se držim načela, da ponudim vsebine, ki so za otroke aktualne, njihovi starosti primerno zahtevne in zasnovane na način, ki otroke pritegne k sodelovanju in jim ponudi zadostne možnosti izkustvenega učenja. Konkretne vsebine delavnic, ki sem jih izvedla v vrtcu Mladi rod, so sledeče; razmišljanje o lastni samopodobi in vaje za krepitev pozitivne samopodobe, preizkušanje in razvijanje sposobnosti skupinskega sodelovanja otrok, vaje asertivnega komuniciranja in izražanja lastnega mnenja, izobraževanje na temo čustev in vaje za prepoznavanje osnovnih človeških čustev, vaje za razvijanje pozornosti in koncentracije, vaje za sproščanje, razvijanje zaupanja ter sposobnosti dajanja in prejemanja.

Odzivi otrok na delavnice so praviloma zelo pozitivni in kažejo na to, da otroci uživajo v tovrstnih organiziranih oblikah socialnega učenja. Prav tako skorajda ni vsebine, ki za otroke ne bi bila primerna, ključen je predvsem izbor metod in tehnik dela. Po vsaki delavnici je dobro, da se z udeleženci o predelanih vsebinah in vajah tudi pogovorimo, saj na ta način pridobimo številne dragocene informacije o njihovih intimnih doživljanjih in mišljenjih, poleg tega pa s tem pridobimo tudi povratne informacije, na podlagi katerih lahko dopolnjujemo ter izboljšujemo didaktiko in metodiko našega pedagoškega dela.   

 

Slika z delavnice (enota Vetrnica, skupina Krtki): skupinsko sproščanje, razvijanje zaupanja ter sposobnosti dajanja in prejemanja; udeleženci skladno s podanimi navodili s prsti rišejo različne oblike in linije drug drugemu na hrbet, pri čemer morajo paziti na primerno moč dotika, vaji sledi pogovor o individualnih izkušnjah in doživljanjih udeležencev.

 

Slika z delavnice (enota Vetrnica, skupina Krtki): vaja dajanja in sprejemanja; udeleženci vajo izvajajo v parih, pri čemer je en udeleženec vodja, drugi pa mu sledi. Vodje dobijo nalogo, da svojemu partnerju pokažejo različne gibe z rokami, partner pa jih zrcalno ponavlja. Udeleženci z vajo pridobijo izkušnje z različnimi življenjskimi vlogami in se trenirajo v dajanju pobud ter sprejemanju informacij.

 

Slika z delavnice (enota Vetrnica, skupina Krtki): vaja sodelovanja in komuniciranja; udeleženci dobijo nalogo, da se postavijo v vrsto po velikosti od najmanjšega do največjega, pri čemer je ključnega pomena, da med seboj učinkovito sodelujejo kot skupina, ne le da dosežejo svoj cilj, tj. sestavljeno vrsto.

 

Slika z delavnice (enota Čira Čara, skupina Žoge): vaja skupinskega sodelovanja; udeleženci se premikajo po prostoru, v katerem je na začetku vaje toliko stolov, kolikor je udeležencev. Stole postopoma odstranjujemo iz prostora, udeleženci pa morajo med seboj sodelovati tako, da nihče izmed njih ne ostane brez mesta za sedenje – na primer tako, da povabijo drug drugega na svoj stol in iščejo nove možnosti sedenja (reševanja težav).

 

Slika z delavnice (enota Čira Čara, skupina Žoge): medsebojno spoznavanje preko dotika; udeleženci odkrivajo nove razsežnosti spoznavanja, pri katerem jim je onemogočeno vidno zaznavanje. V parih raziskujejo svojega partnerja, ga poskušajo opisati z besedami in na koncu tudi poimensko prepoznati. 

* Fotografije otrok so posnete in objavljene z dovoljenjem staršev.

 

VIRI IN LITERATURA:

Metelko Lisec, T. (2004). Socialne veščine – orodje za večjo socialno uspešnost. Socialna pedagogika, 8(1), 97–112.

Plajnšek, N. (2004). Razumevanje socialnopedagoške diagnoze in njenih uporabnikov v šolskem prostoru z vidika šolskega svetovalnega dela. Socialna pedagogika, 8(3), 367–384.

Rozman, U. (2006). Trening socialnih veščin. Nova Gorica: Educa.

Žižak, A. (2009). Pomen interaktivnih igralnih dejavnosti za trening socialnih veščin. Socialna pedagogika, 13(4), 339–416.

 

Maša Sternad, univ. dipl. socialna pedagoginja, pripravnica v vrtcu Mladi rod

Zaupanja vredno. Strokovno. Odgovorno.