Lepa beseda lepo mesto najde. Že res, vendar želim tokrat osvetliti še drugo, nekoliko manj poznano plat uporabe omenjenih besed. Pogosto jih izgovarjamo zato, ker smo naučeni, da se tako spodobi. Marsikoga med nami so starši kaznovali, če ni bil vljuden in prijazen (četudi le v besedi, medtem ko je slika kazala drugo podobo). Kot da so samo fraze tiste, ki pričajo o vljudnosti nekega posameznika. Kot da zadošča, da se otrok opraviči sovrstniku, ki ga je sekundo pred tem namenoma porinil po tleh.

''Oprosti, oprosti, oprosti!'' prestrašeno vpije, da bi zadostil pričakovanjem prisotnega odraslega, medtem ko mu v resnici sploh ni žal za storjeno in medtem ko se padlemu sovrstniku zaradi poplave solz megli pogled in mu beseda oprosti prav nič ne olajša bolečine. Še posebej, če se čez pol ure situacija ponovi. In pogosto tudi se.

 

 

Vse preveč stavimo na besede in premalo na dejanja. Hvala, oprosti in dober dan niso matematična poštevanka, ki jih je potrebno trenirati dokler ne postanejo avtomatizirane in s tem povsem neosebne. Potrebno jih je resnično čutiti, zato nikar ne silite svojih otrok, naj se takoj opravičijo. Namesto tega jih raje spodbudite k razmišljanju o njihovih ravnanjih, dajte jim čas, da vse skupaj premeljejo v svojih otroških glavah in naj spregovorijo takrat, ko v sebi začutijo iskreno potrebo po tem. Privzgojite jim občutek iskrene skrbi za sočloveka in iskrene hvaležnosti, pa bodo iskreni tudi pri uporabi besed, predvsem pa v odnosih. 

Hvala, oprosti in dober dan pa imajo še eno zelo pomembno funkcijo. Predstavljajo most v komunikaciji med dvema človekoma. Zgodnje učenje socialnih spretnosti, kateremu dajem velik poudarek tudi pri svojem delu z otroki, poteka tudi skozi zgodnje učenje uporabe teh besed – na ta način namreč otroci razvijajo odnose z ljudmi v svoji okolici, pa tudi empatijo, ki je pomemben element odnosov. 

Hvala vsem, ki ste si vzeli čas za branje prispevka, in lep pozdrav! :) 

Maša Sternad, prispevek za Nosečko

Zaupanja vredno. Strokovno. Odgovorno.