Izražanje jeze je izziv za mnoge odrasle, kar pomeni, da še toliko bolj za otroke, ki se izražanja jeze učijo od svojih staršev. Kako jezo izrazimo na tak način, da nikogar ne prizadenemo ali poškodujemo (niti sebe, niti drugih ljudi okrog sebe, ponavadi ljubljenih oseb, ki nam veliko pomenijo) je izziv zato, ker nas tega kot otroka ni nihče naučil. Plakat za konstruktivno izražanje jeze bo v vaš  dom prinesel ne samo  predloge, kako jezo zdravo izrazite, ampak predvsem DOVOLJENJE, da jo sploh lahko izrazite.

Na plakatu so sličice, ki otroku v trenutkih jeze ali morda celo besa, pomagajo, da na neškodljiv način izrazi svojo jezo in se kasneje tudi pomiri. Zelo koristno je, da se s sličicami spozna že prej (tako da si jih čim večkrat ogleda), v umirjenem stanju in si izbere nekaj dejavnosti iz plakata, za katere meni, da bi mu lahko pomagale v trenutkih, ko je vznemirjen.

Zelo dobro se obnese v Kotičku za umirjanje (ali pa ga imate na vidnem mestu - vaša odločitev). Uporabo Kotička za pomirjanje močno priporočam in svetujem vsaki družini. V predelu stanovanja, kjer imate dovolj prostora (lahko se odločite za bolj odmaknjen prostorček ali pa za prostorček, v katerem se največ zadržujete - odločite se sami ali morda malo eksperimentirajte, kaj vam in vašemu otroku najbolj odgovarja), namestite mehko blazino, papir in barvice, kakšno plišasto igračko ali mehko (antistres) žogico, morda celo CD predvajalnik z mirno glasbo ali glasbo, ki vašega otroka razvedri ... V bistvu lahko nastavite vse stvari, za katere menite ali veste, da vašega otroka pomirijo (otrok naj sodeluje z vami pri pripravi kotička). V trenutkih njegove jeze ga vzpodbudite, da odide ali ga odnesete v ta kotiček (kasneje se bo navadil, da gre sam, ker bo ugotovil, da mu prinaša olajšanje), kjer bo lahko v miru izrazil svoje občutke. Plakat ga bo usmeril v iskanje najprimernejše rešitve v tistem trenutku. Pomembno pri tem je, da otrok že v umirjenem stanju spozna vsebino plakata in si že takrat izbere morebitne rešitve. Tako mu bo plakat v kriznih trenutkih res lahko v pomoč. Ali pa bo morda pomagal vam, da se spomnite, kako lahko vi pomagate svojemu otroku, da izrazi svojo jezo.

 

 

Sestavljen  je:

1. Iz rešitev, ki vzpodbujajo k izražanju jeze. To vključuje precej telesne aktivnosti, saj ob napadih jeze ljudje večinoma čutimo potrebo po fizičnem gibanju, udarjanju, mečkanju, skakanju, ploskanju, kričanju ... Dobro je, da otroka v tej fazi vzpodbujamo k tem dejavnostim. Prav tako ga besedno vzpodbujamo: ''Bravo! Kar daj ven vso jezo, ki je v tebi! Naj gre ven vse, kar te muči! Kar tolci z rokami! Kriči v blazino!'' 
Vse to je v nasprotju s tem, kar smo doživljali kot otroci in kar še vedno doživljamo kot odrasli. Zato se vam bo morda zdel prehod iz ''Nehaj se tako obnašati/ Nehaj se jeziti!''  v ''Bravo! Kar daj ven iz sebe!'', izredno težak, vendar vam zagotavljam iz lastnih izkušenj, da samo dovoljenje do takšnega zdravega izražanja jeze, kjer nikogar ne prizadenemo (kričanje v blazino, boksanje vanjo, trganje papirja, nikogar ne prizadene, omogoča pa sprostitev nakopičene energije!) pelje v kratkoročno umiritev in dolgoročni notranji mir.

2. Iz rešitev, ki pomagajo, da se otrok po fizični sprostitvi nakopičene energije umiri. Morda mu lahko do umiritve pomaga glasba, vaš objem, jokanje (jokanje je znak, da pod jezo ležijo druga čustva), objemanje mehke blazine, počasno in globoko dihanje, objemanje svoje najljubše plišaste igračke.

Ko je otrok torej fizično izrazil jezo in se pomiril, šele takrat (!) je čas za pogovor o tem, kaj ga je razburilo. Šele takrat se je ponovno vklopil njegov frontalni korteks (sprednji del možganov), ki je zadolžen za razmišljanje in učenje. Do takrat pa so bili vklopljeni plazilski možgani, ki so mu onemogočali racionalno razmišljanje (vklopila se je namreč preživetvena funkcija boj/beg, za višje funkcije (racionalno razmišljanje) v takšnih trenutkih ni časa. To pojasnjuje, zakaj otroci (in odrasli), ko smo vznemirjeni, ne zmoremo jasno razmišljati.

Zelo pomemben del umirjanja je torej prepoznavanje, kaj pravzaprav  leži pod otrokovo (ali vašo) jezo.  Večinoma se namreč razjezimo zaradi drugih, globljih občutkov, ki jih z jezo pravzaprav prekrijemo.
Morda je otroka sram, ker so se mu posmehovali (ali je on dojel smeh drugih kot posmehovanje) in je zato reagiral z jezo. Morda ga je strah, da imate njegovega bratca raje kot njega in je zato tako besno reagiral, ko ste ga vzeli v naročje? Ali pa ga je nekje globoko v sebi strah, da ga nimate radi in je njegov bes pravzaprav iskanje pozornosti in poskus potrditve, da je ljubljen. Poskusite prepoznati v tej njegovi jezi stisko, ki leži pod njo, kajti le tako mu boste lahko najbolje v pomoč. Pomagajte mu tudi ubesediti ta globlja čustva. Na primer: ''Nisi se počutil prijetno, ko sem se začela smejati. Mislil si, da se ti posmehujem in potem si me udaril, ane? Oprosti, nisem te hotela prizadeti.'' 

Tudi pod vašo jezo se skrivajo mnogi razlogi in druga čustva. Strah pred tem, da bo naš otrok razvajen, nas sili v kaznovanje otroka ali kričanje nanj. Strah pred tem, da bo nesamostojen, nas napelje na nestrpnost pri tem, da nas prosi za pomoč pri obuvanju čevljev ... Strah pred tem, da bo naš otrok zrasel v neredoljubnega človeka, nas vodi pri tem, ko smo jezni zaradi njegove nepospravljene sobe ... Morda je čas, da se začnete spraševati, katera vaša čustva so pravzaprav 'gorivo' za vašo jezo in nepotrpežljivost.

Eden od ciljev uporabe tega plakata (posebej v kombinaciji s Plakatom za učenje čustvene inteligence) je, da se otrok nauči UBESEDITI svoja čustva. Ko se bo lahko besedno  izrazil že v trenutkih, ko postaja razburjen, ne bo več razloga za to, da grize, tepe, besno kriči, meče igrače.
Ubesediti pa se otrok nauči svoja čustva tako, da mu jih pomagamo najprej ubesediti starši (Jezen si, ane? Žalosten si, ker ... Ni ti bilo prijetno, ker ... Počutil si se nemočnega, ker ...), predvsem pa smo tudi tukaj starši pomemben ZGLED svojemu otroku. Če sami besnimo, ko smo razburjeni, potem bo otrok v kriznih situacijah težko ostajal miren, ker bo prevzel vaš vzorec obnašanja.

Zato je zelo priporočljivo, da Kotiček za pomirjanje uporabljate tudi starši. Namesto, da kričite na svojega otroka ali se prepirate s svojim partnerjem, pojdite v kotiček za pomirjanje in si končno dovolite izraziti jezo tako, da nikogar ne prizadenete. Ko boste energijo sprostili in se nato umirili, šele takrat boste pripravljeni na umirjen pogovor s svojimi otrokom ali partnerjem. Situacijo lahko šele iz umirjene pozicije vidite racionalno. Umirjen pogovor tudi ne povzroča obrambne reakcije na drugi strani. Prav tako pa se lahko s takšnim načinom uspešno izognete občutkom krivde in sramu po tem, ko ste se besno znesli nad svojim otrokom (ne pravim, da se vam takšni izbruhi ne bodo več dogajali, vsekakor pa bodo - iz lastnih izkušenj - redkejši. Kotiček za pomirjanje je tudi odličen prostor za crkljanje.

Ali pa opažate, da ste čedalje bolj napeti in čedalje težje umirjeno sodelujete z vašim otrokom? Takšni trenutki peljejo v dogajanje, kamor verjamem, da si ne želite priti, saj v takšnih trenutkih izgubimo stik z otrokom, preplavljajo nas občutki strahu, jeze, sramu, krivde. In ravno zaradi takšnih občutkov otroke kaznujemo, jih kritiziramo, smo nestrpni do njih, jih morda celo udarimo.
Zato močno priporočam, da greste v takšnih trenutkih, ko čutite, da situacija postaja napeta, skupaj s svojim otrokom v kotiček in se nekaj minut crkljajta, ravsajta, smejta ... Otrok se bo ponovno povezal z vami, občutil bo vašo ljubezen in umirjenost ter zato veliko lažje in veliko raje sodeloval z vami in sprejel vaše vodstvo. Na tak način lahko preprečite mnogo situacij, ki se sprevržejo v boj za prevlado, kjer vedno nekdo ostane poražen.

Konstruktivno izražanje jeze je pravzaprav umetnost, ki se jo lahko naučimo s ponavljanjem in vztrajnostjo.
Bodite dober zgled svojemu otroku, kajti ravno z zgledom se bodo tudi vaši otroci naučili, kako zdravo izraziti svoje močne občutke tako, da nikogar ne prizadenejo ali poškodujejo.


Janja Urbančič

 

Vabljeni tudi k vpisu v FB skupino Sočutno starševstvo!

Zaupanja vredno. Strokovno. Odgovorno.