Zbudim se v dobro jutro. Aja ne, obiski. Živjo, menstruacija. Krči, val vročine v glavo, pot na čelo. Živjo wc, danes bova prijatelja. Dragemu naročim kavo, čeprav se že dlje časa odvajam, da jo pijem na tešče. Danes jo bom potrebovala, mi telepatsko sporoča sivo jutro.

Zobje, tuš, obleka … ah k vragu, itak sem že spet potna. Živjo Old Spice, tudi od tebe se odvajam, ampak čutim na vodi, da naravne različice deodorantov z moje bio poličke ne bodo zdržale pritiska dneva.

Odhitim dve nadstropji nižje – ja, vedno hitim, spanec do zadnje možne sekunde je klasična razvada dela od doma. Počistim hodnik, igralnico sem izjemoma že včeraj zvečer, očitno sem tudi to slutila, da čas danes ne bo na moji strani. Nato začnejo prihajati otroci … vmes se spomnim, da nisem pripravila pogodbe za novo stranko … ajde otroci, hitro za mizo, pripravim jim zajtrk in spet hitim dve nadstropji višje po papirje. Zadihano začnem vpisovati podatke, ko opazim, da sem papirje položila na mastno površino … ok, zdrav duh v zdravem telesu, hitim spet dve nadstropji gor po novo pogodbo. Namesto preklinjanja v glavi sem meditativno tiho, ker če pa kaj, sem v teh treh letih samostojnega podjetništva pridobila na živcih in potrpljenju - zastonj psihoterapija, priporočam!

Med zajtrkom se name vsuje plaz komentarjev in želja … jaz bi roza slinček, jaz nebi jedla, jaz bi se igrala, kje je Evita, kdo je Marko, zakaj gremo v velik vrtec in zakaj pridejo novi prijatelji … aaa … trudim se mirno odgovarjati, čeprav smo se o vsem že neštetokrat pogovarjali. Nakar zadoni huronski jok … sredi zajtrka s hrano v ustih … mami, mami, mami … gigantske solze pomešane s slino kapljajo po mizi, hrana sili iz ust …  slika pred očmi se mi stemni, slišim samo še zvok … veliko zvoka … veliko glasnega zvoka … ne pomaga ne tolažba, ne duda, ne naročje. Podopustniška kriza, živjo še tebi!

OK, saj bo hitro minilo, mirim sama sebe, če že nje ne morem … ali pa tudi ne … šit, čedalje huje je … aaa verižna reakcija v nastajanju … jaz tudi pogrešam mamico, po mene pride danes pa babica, ne pa ne, ja pa ja … kreganje vsepovprek za prazen nič … aaa na pomoč … ''Živjo Rebeka, a si že vstala, daj prosim hitro uleti, danes ni dober dan!'' ... ker me pozna, ve, da se ne šalim ... ''Maša, dihaj, saj bo vse OK, prihajam.''

Do prihoda našega novega prijatelja mi po nekakšnem čudežu uspe umiriti ozračje. Zatišje pred nevihto, itak. Če smo prej jokali, bomo zdaj pa noreli … ker vemo, da imata Maša in Beka svoj fokus na uvajanju, bomo izkoristili priliko, da pokažemo vse svoje vragolije … standard. Če nam ne bosta pustili noreti, se bomo pa obešali po njima, da jima bo v tem soparnem jutru še bolj vroče. Old Spice, še ti si zahinavil!

V eni uri uvajanja si z balansiranjem lunarnega dogajanja zasluživa svojo mesečno plačo in se nadejava upanja, da bo na sprehodu kaj boljše. In bilo je boljše. Točno za 10 prehojenih korakov, nakar si eno izmed najinih malih bitij zaželi nošenja v naročju in vpije cel preostanek poti do igrišča v Zelenem gaju in kakopak še nazaj.   

Potni, utrujeni, zaspani, sitni. Midve z Rebeko, da ne bo pomote. Obe z menstrualnimi krči in vročinskimi valovi. Mater, a je res luna?! Oni pa tudi po kosilu še vedno naviti in nabriti, kakor da so se ravno zbudili iz sladkih sanj.

Večino časa je delati v majhni skupini otrok res čudovito. Izdatno se jim lahko posvetiš, jim nudiš domačnost, bližino in toplino, varno zavetje in oporo. Ker smo tako domači drug z drugim, je včasih zaradi tega - paradoksno - tudi težko … težje vzpostaviš avtoriteto, saj so otroci zelo sproščeni, brez zadržkov, uživajo … kar mi je super in je nekako osrčje mojega poslanstva pri delu z otroki, a hkrati nosi svojo ceno.

Ampak ko pa trka luna … TAKRAT OBRNI SE IN STECI PROČ, KAR ZMOREJO PODPLATI!!!

 

Rezultat iskanja slik za child moon

 

 

Zaupanja vredno. Strokovno. Odgovorno.