Provokativen naslov članka in njegova neposredna vsebina sta nastala z namenom, da tudi zasebni varuhi predšolskih otrok postanemo opaženi in slišani, če že ne s strani države, ki je gluha za naše pobude in pravice, pa vsaj s strani naših strank – staršev, ki nam v varstvo zaupajo svoje male zaklade. In če so otroci naši zakladi, si tudi institucije in delavci, ki zanje skrbijo, zaslužijo takšen ugled.

Seveda bi lahko marsikatero besedo rekla na račun javnega sistema predšolske vzgoje, ampak kot samostojna podjetnica bom tokrat spregovorila o zasebnem sektorju dela, ki je moj vir preživetja in z naslova katerega sem vplačala svoja prva 4 leta delovne dobe in prispevkov za socialno varnost. Da se jim reče prispevki za socialno varnost je milo rečeno banalno, saj zasebni varuhi v našem sistemu ne uživamo nobene socialne varnosti, čeprav zanjo plačujemo kot vsi ostali državljani. Preden nadaljujem, naj povem, da prispevek ni namenjen jamranju ampak zgolj pojasnjevanju dejstev – če bi bilo v moji naravi, da jamram , se sigurno ne bi podala na pot samostojnega podjetništva in še manj na njej preživela.

Dejstvo je, da vsi hodimo v službo zato, da lahko preživimo sebe in svoje družine. Ja, tudi podjetniki, naše položnice se ne plačajo z zadovoljstvom nad opravljenim delom in otroškimi nasmeški, čeprav so neprecenljivi in nam lepšajo dneve. Dejavnost zasebnega varovanja otrok je v tem pogledu še posebej specifična, saj je vezana na visoke stroške – potrebujemo svoj ali najet prostor ustrezne velikosti in notranje opreme, kar oboje precej stane. Tisti, ki smo v lastnih prostorih, smo v njihovo renovacijo investirali tudi po več tisoč € in si namesto mesečne najemnine lahko najamemo pomoč pri delu. Glede na naravo dela, bi pomoč potreboval vsak zasebni varuh, pa je to za mnoge neizvedljivo, predvsem izven večjih mest, kjer so cene varstev precej nižje. Da lahko začnemo poslovati, moramo seveda registrirati dejavnost in začeti plačevati prispevke, pa četudi imamo na začetku samo enega otroka, ki predstavlja našo 8-urno delovno obveznost (realno gledano imamo polno skupino otrok običajno šele po enem letu obratovanja, če pritegnemo zaupanje staršev in imamo dovolj prihrankov, da do tedaj sploh finančno preživimo). Kar hočem reči je to, da zasebni varuhi investiramo naša osebna finančna sredstva v relativno visokih zneskih, da lahko sploh pričnemo z dejavnostjo. Druga posebnost naše dejavnosti je ta, da število otrok v skupini nikoli ni konstantno, saj se otroci vpisujejo in izpisujejo v varstvo preko celega leta, včasih tudi iz danes na jutri, čeprav imamo načeloma s strankami dogovore, da nas o izpisu otroka obvestijo vsaj nekaj mesecev prej, da lahko pravočasno objavimo novo prosto mesto in ga tudi oddamo – teorija žal pogosto ne doživi realizacije. To v praksi pomeni nestalne prihodke, s katerimi moramo vsak mesec poravnati naše fiksne stroške – upam, da to odgovori  tudi na pogosto zastavljeno vprašanje, zakaj pri zasebnem varuhu ne morete plačati rednega varstva zgolj po urni postavki in dejanski vključenosti otroka v varstvo, ampak plačujete pavšalni znesek varstva s pripadajočimi odbitki za prehrano, kadar je otrok odsoten.

Pri določanju cene varstva smo varuhi avtonomni, čeprav je v veliki meri odvisna od povpraševanja in ponudbe ter lokalne konkurence, ki nemalokrat deluje na črno in posluje z neprimerno nižjimi stroški in posledično nižjimi cenami varstva. Njihova konkurenca je nelojalna in daje vtis, da se registrirani varuhi z višjimi cenami varstva bogatimo, čeprav v nasprotju z varuškami na črno izpolnjujemo vse zahtevane pogoje za opravljanje te z zakonom regulirane dejavnosti – imamo ustrezno izobrazbo, dejavnosti prilagojene prostore z ustrezno požarno varnostjo in ustrezno notranjo opremo, imamo opravljen tečaj varnosti in zdravja pri delu, spoštujemo ustrezne higienske standarde in zagotavljamo sledljivost živil v prehrani otrok, spoštujemo normative o številu vključenih otrok in smo podvrženi inšpekcijskim nadzorom s strani Ministrstva za izobraževanje, delovne, tržne, finančne in zdravstvene inšpekcije.

Bodisi dovolj za oris, kako naša dejavnost zgleda s finančnega vidika. Osnovno poznavanje matematike zadošča, da ugotovite, da zasebni varuhi dejavnosti varovanja otrok ne opravljamo iz želje po bogatenju, temveč iz veselja do dela (poleg osnovne materialne eksistence, kot vsak zaposlen človek), ki pa je, tako kot vsako delo, vezano na določene stroške, za katere moramo poskrbeti, da so redno plačani, če želimo zagotoviti finančno likvidnost našega podjetja in uspešno poslovati na daljši rok.

Kot lahko torej razberete, zasebni varuhi nismo le vzgojitelji in vzgojiteljice, smo tudi računovodje, vodje marketinga, odnosov z javnostjo, organizatorji dela in prehrane, čistilci, kuharji, svetovalni delavci in še mnogo drugega. Svoje delovno mesto smo si ustvarili z lastno samoiniciativnostjo in ker od države ne prejemamo nobenih zagonskih sredstev in subvencij, ste tudi starši, ki želite otroka vpisati k zasebnemu varuhu, samoplačniki. No, če sem natančna, vam nekatere občine nudijo 20 % subvencije pri zasebnem varuhu, če je vaš otrok vpisan na čakalni seznam za javni vrtec – ampak v kolikor si želite vpisati otroka v zasebno varstvo zaradi njegovih prednosti – tj. majhna skupina, domačnost, manj stresa in bolezni, individualen pristop, potem vas vpis otroka v javni vrtec v tej fazi ne zanima.

V uvodu sem omenila, da zasebni varuhi s strani države ne uživamo nobene socialne varnosti, za katero vplačujemo v sistem. Kaj to pomeni, se verjetno sprašujete, to je vendar pravica vsakega državljana. No, pa si odgovorite na vprašanje, kaj lahko zasebni varuh naredi v primeru bolezni – ali lahko gre nemoteno na (plačano) bolniško? Če dela sam, prav gotovo ne – najprej je postavljen pred neprijetno dejstvo, da njegove stranke ostanejo brez varstva za svoje otroke. Nekatere bodo razumele in se znašle po svoje, nekaterim pa bo to povzročilo kup težav in slabe volje. In ker nam je v interesu, da poslujemo pošteno, bomo seveda na položnici upoštevali, da varstvo v času naše bolezni ni obratovalo. Bo zaradi tega kaj nižja najemnina za prostore ali prispevki za našo, tako imenovano, socialno varnost? Ne. In če imamo pri delu pomoč? Hja, ta pomoč nam v primeru bolezni ne koristi, saj smo po zakonu zasebni varuhi edini odgovorni za otroke in jih ne smemo puščati v varstvo tretjim osebam. Zakaj se dva varuha ne združita skupaj, se verjetno sprašujete? Zato, ker je država to z zakonom prepovedala! Veliko zasebnih varuhov, ki uspešno poslujemo že več let, bi lahko zaposlovalo, pa nam je to s postavljenim normativom na 6 otrok in prepovedjo združevanja varuhov onemogočeno! Nadalje, kaj lahko stori varuh v primeru resnejše bolezni, ko mu po zakonu pripada pravica do skrajšanega delovnega časa? Nič, ponovno mu je kratena ta pravica, saj večina naših strank potrebujejo varstvo 8 do 9 ur dnevno. Varuhu pripada samo nadomestilo za bolniško odsotnost zaradi bolezni njegovega otroka, ampak ponovno je postavljen pred isti problem – kako zagotoviti nemoteno obratovanje varstva in hkrati oskrbovati svojega bolnega otroka? In če še nadaljujem, kaj lahko stori varuhinja v primeru nosečnosti, ji pripada porodniški dopust? Seveda, ampak v tem času mora svoje varstvo zapreti in čez eno leto začeti spet na začetku - kako je na začetku, pa ste si že lahko prebrali. Socialna varnost brez primere! No, seveda ima država univerzalen odgovor za naše težave: ''Če ne zmorete tako delati, pa zaprite!'' Ne, to ni hec, to je realnost samostojnega podjetništva v Sloveniji!

Brez podjetnikov posameznikov, ki se podamo na pot zasebnega varovanja predšolskih otrok, starši ne bi imeli možnosti, da svojemu otroku omogočite to prijetno izkušnjo varstva v majhni skupini z eno ali največ dvema varuškama. Zasebno varstvo je namenjeno otrokom v njihovih najbolj občutljivih letih, ko se nekateri s težkim srcem poslovijo od varnega zavetja svojega doma, predstavlja namreč pomemben most med intimnim družinskim življenjem in širnim svetom, v katerega otrok stopi, ko zakoraka v večje institucije. Zasebni varuhi omogočamo, da se ta prehod zgodi postopoma, sočutno in z veliko mero individualnega pristopa, s čimer v veliki meri zmanjša stisko otrok ob uvajanju v vrtčevsko okolje in v vseh drugih situacijah, na katere se mora otrok navaditi, če želi uspešno funkcionirati v družbenem življenju. 

Zasebni varuhi s strani strank včasih dobimo vprašanja, ki nas spravijo v slabo voljo in postavljajo našo dejavnost na raven prostočasnega hobija; ''Ali lahko dobimo kakšen popust? Ali lahko izpišemo otroka čez poletje in ga septembra ponovno vpišemo? Ali lahko plačamo samo dejansko prisotnost otroka, ta mesec smo bili na dopustu in še na bolniški, to se nam ne splača?'' V takih primerih bi vas tudi mi najraje vprašali, če tudi vaš šef v službi pričakuje, da boste kakšen mesec delali pro bono, ali vam zniža urno postavko, ker niste imeli veliko dela?

Če se tudi vam porajajo tovrstna vprašanja in se sprašujete, zakaj toliko stanemo, imate sedaj odgovor. Sedaj pa vprašajte še sebe, kaj si želite za svojega otroka in se odločite, koliko je to vredno v nematerialnem smislu. In ko boste našli odgovor, boste ugotovili, da je to neprecenljivo.

 

Maša Sternad, v imenu Skupnosti zasebnih varuhov predšolskih otrok

 

 

Zaupanja vredno. Strokovno. Odgovorno.