V tokratnem prispevku odpiram temo, o kateri morda kot starš, ki za svojega otroka išče prosto mesto v zasebnem varstvu, niste razmišljali, vendar se mi zdi prav, da kot varuhinja nanjo opozorim. 

Zaradi primera Kengurujčki smo bili zasebni varuhi v zadnjih mesecih večkrat pozvani k udeležbi v medijih, vendar smo se odločili, da ne bomo sodelovali v prispevkih, ki se dotikajo hudega zločina nad otroki, povzročenega s strani nezakonitega izvajalca varstva otrok. Registrirani varuhi, ki delujemo pošteno in zakonito, nimamo in nočemo imeti prav nobenega opravka s to žalostno zgodbo, pri kateri so bile nezakonitosti v poslovanju Inšpektoratu za šolstvo in šport znane že od anonimne prijave leta 2015 dalje. Nadzor je v tem primeru močno zatajil in namesto, da bi se pristojne službe bolj intenzivno ukvarjale s tovrstnimi primeri kršitev, se zaostrujejo razmere za vse registrirane varuhe, ki spoštujemo zakonodajo, plačujemo davke in z otroci ravnamo tako, kot bi bili naši. Medtem pa vsi ostali nelegalni izvajalci varstva otrok ostajajo skriti v coni sive ekonomije, nedotakljivi za zakon.

Povezana slika

Sedaj pa k zakonu, ki ga je spisal multidisciplinaren tim visoko izobraženih strokovnjakov s področja izobraževanja, zakonodaje, prava in drugih pomembnih znanosti. Zakon o vrtcih v 24.a členu narekuje, da lahko dejavnost zasebnega varovanja predšolskih otrok opravlja oseba, ki izkaže ustrezne izobrazbene in prostorske pogoje ter predloži potrdilo o nekaznovanosti. Oseba se ob izpolnjevanju pogojev vpiše v register pri Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport in lahko v svoji skupini varuje največ 6 otrok. Prepovedano je združevanje dveh varuhov na enem naslovu, razen če zagotovita popolnoma ločena prostora in poslujeta popolnoma ločeno (v vsakem trenutku dneva je lahko v enem prostoru varstva največ 6 otrok, torej je medsebojna pomoč med varuhoma na istem naslovu onemogočena). Prepovedano je tudi odpiranje več ločenih skupin varstev na različnih lokacijah, saj je varuh po zakonu edini odgovoren za otroke in jih ne sme puščati v varstvo drugim osebam, tudi če imajo ustrezno izobrazbo in izkušnje. Po spremembi (tj. zaostritvi) zakona je od leta 2017 prepovedano tudi najemanje poslovnih prostorov za to dejavnost, možno jo je opravljati izključno v stanovanjskem prostoru (najemodajalca je za to dejavnost praktično nemogoče dobiti!), poleg tega pa morajo biti vsi prostori varstva povsem ločeni od zasebnih – in ta zakon se uveljavlja tudi za nazaj, kar pomeni, da morajo varuhinje, ki so se registrirale npr. leta 2012, dandanes ustrezati povsem drugačnim pogojem, kot so bili tisti, na katere so pristale ob svoji prvotni registraciji. Če torej prostorov ne zmorejo prilagoditi novim zahtevam, morajo dejavnost zapreti - zaposlovalna in socialna politika brez primere!

Morda se ta zakon nekje v pisarni za štirimi stenami pisarne zelo lepo sliši, ampak vsak človek, ki je videl živo bitje po nazivu »otrok« od blizu, se lahko strinja, da gre za povsem neživljenjsko zakonodajo, ki nima stika z realnostjo te dejavnosti. Leta 2015 sem ustanovila zaprto skupino za zasebne varuhe, ker sem se želela prepričati, ali samo jaz kompliciram in nisem sposobna (niti ne želim) dolgoročno opravljati tega dela sama. Po začetni zadržanosti so se med varuhinjami v skupini pričele odvijati debate, skozi katere je bilo jasno razvidno, da se vse soočamo s podobnimi težavami. Seveda smo si pomagale z nasveti, kolikor je bilo možno, ampak vse bolj smo bile prepričane, da moramo stopiti tudi v stik z Ministrstvom za izobraževanje, ki je odgovorno za področje našega dela.

No, tukaj pa se naše težave šele v resnici začnejo. Ministrstvo se je spretno izogibalo komunikaciji z nami, podajalo nam je le kratke elektronske odgovore, naše težave in predlogi za spremembe jih niso zanimali in njihov odgovor je bil vedno: ''Če ne zmorete tako delati, pa zaprite.''

V letu 2018 smo varuhinje prestavile v višjo prestavo in se na pomoč obrnile na državni zbor. Bile smo na sestanku z dvema poslancema, in sicer z go. Janjo Sluga in g. Željkom Ciglerjem. Oba sta nam prisluhnila in potrdila naše domneve, da smo zasebne varuhinje pod takšnimi pogoji dela v istem položaju kot prekarni delavci. Prekarno delo je produkt sodobnega ekonomskega in zaposlovalnega sistema družbe, ki je razvil zahtevo, da se vsi vidiki življenja podredijo tržnim načelom. V praksi to pomeni, da se tveganja in negotovosti prenašajo na zaposlene, ki so postali žrtve sodobnega fleksibilnega upravljanja s človeškimi viri. Prekarni delavci opravljajo delo, ki je negotovo, začasno, občasno in plačano glede na učinkovitost oziroma glede na opravljeno delo. Gre za delo, ki temelji na socialni negotovosti in delavcu ne zagotavlja delovnopravnega varstva in socialnih pravic (bolniška, dopust, regres, porodniška, povrnitev stroškov prevoza in malice, plačilo socialnih prispevkov). Proti prekarnemu delu bi se morali kot socialna država ostro boriti, namesto da ustvarjamo pogoje dela, v katerih se bo le še bolj razbohotilo.

Oba poslanca sta se strinjala, da obstoječa zakonodaja krši naše delavske pravice, saj nimamo možnosti nadomeščanja v primeru bolniških odsotnosti, porodniškega in letnega dopusta. Poleg tega delamo nadpovprečno dolge urnike, tudi do 12 ur, saj se prilagajamo sodobnim potrebam staršev in njihovih službenih obveznosti. Od leta 2017 zakonodaja za zasebne varuhe zahteva enake prostorske pogoje kot za vzgojno-varstvene družine, pozablja pa se na dejstvo, da se te družine financirajo iz občinskega proračuna in je vzgojiteljica na plačilni listi vrtca (in ima tudi možnost pomoči in nadomeščanja), varuhi pa se financiramo izključno iz plačil staršev in naše stranke nimajo možnosti pridobitve subvencije (razen 20% cene, če je otrok na čakalnem seznamu za javni vrtec, pa še te možnosti ne nudi vsaka občina). Zasebni varuhi smo deležni čedalje večjega zaostrovanja pogojev, medtem ko nismo deležni nobene podpore s strani države in pristojnih organov, kar nam onemogoča varno in finančno vzdržno poslovanje. Ista dejavnost je že pri naših sosedih na Dunaju urejena povsem drugače, o čemer se lahko prepričate na sledeči povezavi - Licence for the operation of a Kindergruppe (v zavihku Requirements).

Poslanca sta nadalje vzpostavila komunikacijo z Ministrstvom za izobraževanje in apelirala, da se sestanejo z nami. In ta zgodovinski trenutek se je tudi zgodil, prvič, odkar obstaja institut zasebnega varuha od leta 2008. Bistvene spremembe, ki smo jih varuhinje predlagale na sestanku, so bile sledeče:

  1. Omogočiti je potrebno, da zasebni varuh zaposli dodatno pomoč pri varstvu, ki ga bo lahko v času njegove odsotnosti enakopravno nadomeščala.
  2. Zvišanje normativa iz dosedanjih 6 na 8 otrok, kar bi omogočilo zaposlitev te dodatne pomoči (v kolikor je prostor ustrezne kvadrature).
  3. Omogočiti združitev dveh registriranih varuhov na istem naslovu v istem prostoru, kar bi omogočilo medsebojno pomoč pri delu (v kolikor je prostor ustrezne kvadrature).

S prvim predlogom se je predstavnica sektorja za predšolsko vzgojo strinjala, ampak je naše veselje skopnelo, ko v nadaljevanju pogovora ni prišlo do razumevanja, da je treba dodatno pomoč tudi zaposliti (vsaj za polovični delovnik), kar nam trenutni normativ ne omogoča. Pomoč namreč potrebujemo na dnevni bazi, ne le v času naše odsotnosti, saj morajo otroci osebo dobro poznati, preden jih lahko pustimo njej v varstvo. Poleg tega je narava našega dela takšna, da je za eno osebo velik logističen zalogaj - predvsem ko uvajamo nove otroke v varstvo, pa tudi pri izvedbi sprehodov, vzgojnih dejavnosti, pripravi in postrežbi obrokov, izvajanju počitka in nenazadnje mora vsak človek tudi kdaj pa kdaj na stranišče. Sprašujem se, ali za otroke v zasebnih varstvih veljajo drugačna priporočila glede njihove varnosti in lahko za celotno skupino cel dan skrbi samo ena oseba? V vrtcih se zahteva 4 ali 6-urna sočasnost dveh delavk, verjetno je ta predpis nastal iz nekih realnih potreb in ne zgolj kot kaprica? Da niti ne omenjam preostalih dejavnikov, o katerih raje ne razmišljam – kaj, če se mi pripeti nesreča in ostanem sama v prostoru z otroki? Kaj, če se kateremu od otrok kaj zgodi, kako bom ukrepala in hkrati zagotovila varnost za druge otroke? Kaj, če bom morala na bolniško, kako bom zagotovila nemoteno delovanje varstva, če mi je to z zakonom dobesedno prepovedano? Kako bom dobila stranke, če jim bom na uvodnem sestanku rekla, da je varstvo ob vseh mojih nepredvidljivih odsotnostih zaprto? Nadalje je predstavnica ministrstva podala svoje mnenje, da bi morala biti oseba, ki nas bi nadomeščala v času naše odsotnosti, pedagoško izobražena. Ponovno se sliši zelo lepo in vsak od nas bi to lahko zagotovil, če bi to osebo lahko pošteno plačal, namesto da si svoje pomočnike iščemo v krogu znancev, ki jim trenutna življenjska situacija (tj. brezposelnost) ne nudi drugih možnosti zaposlitve ali pa ob nizkih pokojninah iščejo dodatne vire prihodka. Sedaj pa se nam obeta, da bomo morali za naše odsotnosti iskati pedagoški kader, ki mu ne bomo zmogli zagotoviti redne zaposlitve niti za polovični, kaj šele polni delovni čas. Očitno predstavniki na ministrstvu ne razumejo (ali pa celo taktično nočejo razumeti, ker jim je za nas vseeno) narave našega dela in sprejemajo zakone, ki nikomur ne koristijo, še najmanj pa otrokom, za katere si tako zelo prizadevajo.

Ministrstvo je mnenja, da je naša dejavnost družinske narave in nam lahko pri njej pomagajo družinski člani. Trdijo, da v tujini ta oblika varovanja poteka tako, da imajo ženske tri svoje otroke v varstvu in še dva zunanja (čeprav ste se lahko že na zgornji povezavi prepričali, da ureditev v tujini ni takšna). Seveda obstajajo tudi takšne družinske oblike varovanja, ampak to vsekakor niso resne poslovne dejavnosti, pri katerih bi te ženske plačevale 400€ minimalnih vsakomesečnih prispevkov, izstavljale račune in plačevale davke! Gre za ženske, ki običajno koristijo možnost podaljšanega porodniškega dopusta do otrokovega 3 leta in si na ta način zagotavljajo dodaten vir prihodka, ki pa vprašanje, če je sploh legalne narave. In če opravljajo dejavnost na takšnem nivoju, tudi ne nosijo tolikšne odgovornosti, kot jo nosimo me, ki imamo svojo dejavnost registrirano in poslujemo dobesedno na isti način kot vrtci. Pri definiciji tega tako imenovanega družinskega varstva pa je tragikomično tudi to, da varuhinje naših otrok po sedanjem zakonu ne smemo nikomur pustiti v varstvo, niti naši lastni družini ne – hmmm, ali se samo meni zdi, da se je nekje med prevodom izgubil pridevnik »družinski«?

Glede zvišanja normativa na 8 otrok in združitve dveh varuhov v istem prostoru smo pričakovano doživele hladen tuš in odgovor: ''Če hočete imeti več otrok in zaposlovati, odprite vrtec!'' Super, zveni kot recept za uspeh, ki je sila enostaven! Ja, če imaš finančno zaledje večjega obsega ali pa vsaj svoj prostor, ki ustreza vsem določbam Pravilnika o normativih in minimalnih tehničnih pogojih za prostor in opremo vrtca. Poleg tega bi varuhinje rade ohranile naše prednosti, zaradi katerih se starši sploh odločajo za to obliko varovanja – majhno skupino, domačnost, individualen pristop. In teh prednosti 2 otroka več na skupino ne bosta spremenila, bi pa pomembno pripomogla h kvaliteti predšolske vzgoje v Sloveniji, za katero si naše Ministrstvo tako zelo prizadeva, vendar žal samo na nivoju javnega izobraževanja.

Samostojni podjetniki smo očitno naši državi samo v breme (razen seveda, ko plačujemo davke, ki se stekajo v javni proračun) in tako kot tudi v mnogih drugih panogah, je tudi pri zasebnem varovanju predšolskih otrok to poglavitni razlog, da zapiramo naše dejavnosti. V medijih se zaradi primera Kengurujčki pojavljajo namigovanja, da varuhi zapiramo naše dejavnosti zaradi strahu pred inšpekcijo – vse za dobro medijsko zgodbo, kajne? Registrirani zasebni varuhi se nimamo česa bati in bi si celo želeli kakšnega državnega obiska, namesto, da zanj lobiramo preko parlamenta. Želimo pa si samo kančka iskrenega razumevanja in skrbi za tisto, kar je resnično pomembno - naši otroci. 

Neracionalno zaostrovanje razmer na področju zasebnega varovanja bo po naših ocenah povzročilo še večji razmah varstev na črno, ki ostajajo skrita pred nadzorom Ministrstva in Inšpektorata za šolstvo, finančne, delovne in tržne inšpekcije. Takšna varstva delujejo bodisi povsem na črno, bodisi preko neprofitnih zavodov ali osebnega dopolnilnega dela, pri čemer nobena od teh oblik ni zakonita, edina zakonita je možnost dela preko s.p.-ja ali d.o.o.-ja, s predpogojem, da oseba izpolnjuje pogoje za vpis v register zasebnih varuhov. Ker takšna nezakonita varstva poslujejo z veliko nižnjimi stroški dejavnosti, stopajo na trg z veliko nižjimi cenami varstva, ki so za mnoge starše bolj privlačne. O tem, kakšno tveganje prinaša vpis otroka v neregistrirano zasebno varstvo, pa dovolj jasno in glasno priča žalostna zgodba o Kengurujčkih.

Povpraševanje po zasebnih varstvih, ki si s trudom in poštenim delom uspejo ustvariti zaupanja vredno ime, je veliko. Zasebni varuhi predstavljamo pomemben most med družinskim in širšim družbenim okoljem, v katerega preide otrok, ko se vključi v večje skupine vrtca in naprej tekom šolanja. Mnogo je otrok, za katere je ta prehod stresen in zasebni varuhi ga lahko v veliki meri olajšamo in otroke postopoma pripravimo na nadaljnje življenje v skupnosti. Dandanes je čedalje več tudi otrok, ki so prehitro označeni za otroke s posebnimi potrebami, zgolj zato, ker se ne morejo vkalupiti v sistem, ki za njih postavlja zahteve, ki jim (še) niso kos. Zato smo tu zasebni varuhi, ki si prizadevamo za vzgojo in izobraževanje, ki upošteva otrokovo razvojno stopnjo in mu nudi okolje, v katerem se lahko razvija v svojem tempu, glede na svoje zmogljivosti in interese. Za mnoge starše pa je vpis v zasebno varstvo tudi edina rešitev v primeru, ko kljub dobri mreži javnih in zasebnih vrtcev ostanejo brez prostega mesta. V statistiki so pometeni v manjšino, kot, da ne obstajajo. Z njimi in njihovimi stiskami, ko ob vrnitvi v službo nimajo urejenega varstva za svojega otroka, se srečujemo prav mi. Oboji pa smo, kot kaže, za državo nepomembna manjšina.

Zasebni varuhi smo pomembni za kvaliteto predšolske vzgoje v Sloveniji in upamo, da bomo nekoč dočakali dan, ko bodo to priznali tudi na Ministrstvu za izobraževanje in nam omogočili bolj življenjske pogoje dela.

Do tedaj pa lep pozdrav in sigurno se še beremo, kajti časa imamo na pretek ... če veste, kaj mislim ....

 

Maša Sternad, zasebna varuhinja

 

 

 

 

 

 

 

Zaupanja vredno. Strokovno. Odgovorno.